IZAK - tisti, ki se smeje

Kopalnico imam

2009-08-12T23:11:00.004+02:00

Če že nimamo časa iti na morje, imamo pa cel žur v kopalnici. Recesija gor al pa dol, kopalnica je ZAKON!

Trip-hop

2009-07-13T12:30:00.008+02:00

Včeraj zvečer so mi zaupali pomembno nalogo ... Pazil sem na strica Alana, medtem ko so šli mami, ato in Lenja na koncert Morcheebe v Križanke. No ... vsaj tako so mi rekli ... Zaradi te odgovornosti sem se odrekel koncertu in raje pazil, da stric Alan ni predolgo gledal televizije. Itak je kmalu zaspal. Jaz pa tudi. Mi je pa Lenja povedala, kako je bilo. Baje imajo novo pevko, Mando Zamolo, ki je s svojim božajočim glasom zasanjala cel avditorij. Mami in ati sta bila navdušena. Malo mi je žal, da nisem mogel iti zraven, ampak so mi obljubili, da me vzamejo naslednjič na Kreslina. Samo ne vem, kdo bo pazil na strica Alana, če bo ravno tisti dan prišel na obisk ...

Enkrat je bil en škrat

2009-06-26T23:51:00.000+02:00

Vse bolj sem prepričan, da ni res, da škratje živijo samo v pravljicah. To so si izmislili odrasli, da bi nas odvrnili od prijateljevanja z njimi in da bi počasi pozabili na njih. Je že res, da nikoli ne veš, kdaj, kje in v kakšni podobi se bodo pojavili, toda če vsaj enkrat na dan ne pomisliš na njih in ne ušpičiš kakšne vragolije, se bodo s teboj hudo dolgočasili. Tega pa škratje najbolj ne marajo. Zato jaz nenehno skrbim, da se v moji družbi dobro počutijo. Zdaj pa presodite sami, kaj je res in kaj ne!

P.S.
Če dobro pogledate, vidite enga škratka v Lenjinih očeh ...

Gori, doli, naokoli!

2009-05-09T17:26:00.006+02:00

Hej! Saj ne moreš verjeti! Kako hitro gre leto naokoli. In mi tudi! Mislim, okoli Ljubljane. Spet smo jo mahnili na tradicionalno "Pot spominov in tovarištva". To je bilo že moje drugo potovanje. In še Lenjo smo vzeli zraven. Pa Sabino tudi. Moram priznati, da so se punce kar dobro držale ...

Kanglica in lopatka vol. 2

2009-04-27T17:22:00.003+02:00

Projektiramo, organiziramo, finaliziramo, modeliramo, programiramo, adaptiramo, materializiramo, formuliramo, ... in se igramo! Kaj vse mi gre po glavi! Ko bi le lahko del svojih idej prihranil do takrat, ko odrastem! Da se le ne bodo razblinile pod težo mediokritete.

Čisto pravi gusar

2009-04-25T17:18:00.002+02:00

Tudi čisto pravi gusarji si zvečer pred spanjem umivamo zobe. Ati pravi, da so to navado pred davnimi časi prinesli beli zajčki iz daljne dežele Cik Cak ...

Spiva & sanjava ...

2009-04-18T08:02:00.002+02:00

Vrtnarček

2009-04-08T22:57:00.012+02:00

Spomladi je potrebno urediti gredice. Naprej z lopato, potem še z grabljami, da so lepo ravne in da je zemlja pognojena in prezračena. Nato sledi lepo opravilo: sejanje majhnih semen. Pa še zalivanje in čakanje, da iz majhnega zraste veliko. Vendar, to še ni vse! Rastlinam moraš nuditi veliko ljubezni, ker one čutijo, tako lahko postanejo velike in samozavestne. Zdaj, ko imajo vse, pa se lahko še jaz odpočijem na sončku in čakam na prvo solatko.

V koraku

2009-04-06T21:46:00.010+02:00

Z gospo doktor. Mislim, da ji dobro sledim!

Polhec

2009-03-29T23:40:00.000+02:00

Se bo kmalu zbudil, saj je pomlad že tu!

Odgovornosti

2009-03-05T21:44:00.021+01:00

Zadnje čase imata mami in ati precej dela. Mami z Lenjo in gospodinjskimi opravili, ati pa s službenimi zadevami. Jaz z veseljem obema priskočim na pomoč. Atiju preverim novo pošto in napišem kakšen e-mail. Za takšna opravila je potrebno imeti dosti odgovornosti, da ne pride do kakšne nezaželene napake. Rad tudi potelefoniram in se dogovorim za kakšen sestanek ali poslovno kosilo.

Mami pa pomagam v kuhinji; skupaj kuhava kosilo. Jaz imam najraje zelenjavne juhice. Mami opere korenček, jaz ga naribam in preverim, če ga je dovolj za v juho. Rad tudi pomivam in sam pospravim posodo (s katero je kar precej dela, če vsak dan kuhaš in nimaš pomivalnega stroja).

Z mojo pomočjo je vsem lažje. Ker če jaz naredim kaj namesto obeh, potem je delo hitreje opravljeno, s tem pa ostane več časa zame. Lenja pa lahko v miru počiva & raste.

Mucko in mimoza

2009-02-27T00:49:00.004+01:00

Na obisk je prišla gospa mimoza z rumeno-oranžnimi darili in naš mucko Peugeot ni ostal ravnodušen. Prevohljal in prestikal je vse kar je bilo v sončnih odtenkih.

Les deux baguettes

2009-02-26T21:46:00.003+01:00

Sta kar skupaj odsanjali v zasluženi popoldanski počitek. Ja, tudi med spanjem moram paziti na sestrico.

Zvezdica Zaspanka

2009-02-25T02:48:00.005+01:00

Dihurji raus!

2009-02-24T22:49:00.003+01:00

Kaj se to pravi! Soditi dihurje samo po zunanjosti! Kdor bi se poglobil v njihovo bistvo, bi ugotovil, da so izredno obzirni, rahločutni, radi pojejo in radi se crkljajo,

radi telefonirajo,

radi migajo z repom,

radi imajo mačke,

ne marajo pa nogometa,

predvsem pa zelo radi poslušajo klasično glasbo, ...

Zato ni nič čudnega, če tudi igrajo kak instrument. Resda ne vidiš vsak dan dihurja igrati na sinthesizer, toda nič ni lepšega kot poslušati Mozartovo Sonato za klavir in violino v B-duru izpod dihurjevih tac!

Medvedki in zvezdice ...

2009-02-15T00:20:00.002+01:00

... spijo zimsko spanje. Zaviti med toplimi odejami, čakajo pomlad ...

Ko Lenja spi

2009-02-13T00:35:00.007+01:00

misli na same
imenitne stvari
pisane trave
in rumene balone
zarjavele trobente
in cirkuške slone
misli na pesek
in valove na morju
veter v jadrih
in smeh na obzorju

Veliki brat

2009-02-12T21:18:00.004+01:00

Lenja

2009-02-11T08:06:00.011+01:00

Še ena pravljica se je začela. Danes v pomarančni sobi. Lenja je v pisanem mehurčku odpotovala v svet. Skupaj z velikimi belimi metulji ...

Izvenserijski

2009-01-27T18:21:00.012+01:00

Model: mlečni zobek
Številka: 007
Pozicija: 4 zgoraj levo

Trenutno stanje:
Zgoraj:
- levo: zobek št. 1, zobek št. 4
- desno: zobek št. 1, zobek št. 2
Spodaj:
- levo: zobek št. 1
- desno: zobek št. 1, zobek št. 2

Vročinski val

2009-01-24T19:26:00.024+01:00

Se je začel z rahlo vročico in nadaljeval vse do 38,1 °C. Dva dni zapored v popoldnevu po 15. uri. Takrat se je začela utrujenost in njeni standardni simptomi. Hrana ni bila pomembna (ponavadi tako ali tako ni, vendar ta dan še posebej ni bila aktualna), voda in nesladkani čaj pa sta dobro tekla. Najbolje je delo cartanje pri mami, branje zgodbic in počitek. Tja do 21. ure zvečer, da smo počakali àto-ja, da pride, potem pa spat. Vendar ne za dolgo. Kmalu se je začel jok in selitev iz mojega brloga v veliko posteljo med mami in àto-ja. Ponavadi se zarotiram, da je glava pri mami, noge pa pri àto-ju. Maček ni mogel spati in je šel v drugo sobo. Mami pa tako ali tako vsak šum zbudi. Ponoči je bila še večkrat budnica z jokom in žejo, a ko se je ta pogasila, se je tudi jok. Zdaj pa sanje do jutra. Potem pa nov dan. K sreči: vikend je!

Zelena luknja

2009-01-17T21:30:00.007+01:00

Te posrka vase! Pazi, nevarno!

Skrito darilo

2008-12-26T13:21:00.007+01:00

Mami in ati iščeta novi zobek. To je še eno darilo, ki ga je prinesel Božiček, ampak smo ga pozno odkrili. Bilo je skrito na mestu številka dve desno zgoraj.

Panček Zaspanček

2008-12-26T09:25:00.006+01:00

Jutra, ko se je treba prebuditi so zelo naporna, posebej med prazniki, ko je toooliko dela!

Niki Lauda

2008-12-25T22:16:00.006+01:00

Nova kapa by Božiček!

Pri belobradcu

2008-12-20T21:45:00.012+01:00

Božiček je zadnje dneve tako zaposlen, da sploh nima časa za obisk vseh otrok. Zato sem se odločil, da bom kar jaz obiskal njega, on bo pa imel več časa za obiske drugih. Rahlo sem se ga bal, ampak sta bila z mano mami in ati, pa sem si ga upal malo pocukati za brado. Dobil sem dve čokoladni liziki. Ampak, ker ne maram čokolade, sem eno podaril mami in drugo pa atiju. Tako, za "božičeka"!

E.T.

2008-12-11T23:09:00.003+01:00

Alpinist

2008-12-11T02:59:00.009+01:00

Med počitnicami na Rogli sem si privoščil marsikaj novega, kar do tedaj nisem utegnil ali nisem imel možnosti dodobra stestirati. En takšen podvig je bilo plezanje po lestvi na nadstropni kotiček otroške igralnice. Malo je bilo potrebno vzpodbuditi mišice rok, saj so imele težavno opravilo: celega me dvigniti. Pa še te okorne debele hlače so mi bile v napoto. Jaz pa sem si rekel, da se je potrebno potruditi, ker me potem čaka prosti spust v dolino. Še in še.

Eden več!

2008-12-10T17:45:00.015+01:00

Juhu! Končno je prišel še en zobek več: dvojkica desno spodaj. Prišla je pogledati, kaj se novega dogaja - prstki v ustih in malo tečnobe - za zimske škrate ni hudega!

Izak se boji snega

2008-12-09T17:45:00.006+01:00

Tako je bel, da si ne upam hoditi po njem, da ga ne umažem.

Glej, snežinke!

2008-11-24T20:57:00.005+01:00

Medtem, ko čakam na atija, opazujem bele zvezdice, ki padajo z neba. Na dlani hitro izpuhtijo, celega te zmočijo, ampak izgledajo pa pravljično, ko te takole zasipajo v belino!

Sam po parku ...

2008-11-22T21:26:00.006+01:00

... se sprehajam, listi v vetru se igrajo ... Ah, listje je že odpadlo, zima se bliža.

Konec kariere

2008-11-21T22:21:00.014+01:00

Z današnjim dnem je zaenkrat konec moje kariere v vrtcu. Zaradi krvoločne zveri in njenih posledic, je pediatrinja odsvetovala vrtec do nadaljnega. Predvsem pa tudi zaradi bratca ali sestrice, ki mi bo februarja prišel/a delati družbo. Torej, kot je bilo že pretekle dni, bom tudi zdaj v varnem zavetju toplega doma z atijem in mami. Poleg tega pa ne smem pozabiti na našega mucka, ki ga vsakič z veseljem pocartam, še boljše pa ga je vleči za rep. Ampak našemu Peugeot-ju ni dosti mar za moje podvige in se raje strateško umakne. Pametnejši odneha ...

Roza ali modro ...

2008-11-20T21:00:00.009+01:00

... to je zdaj vprašanje? Skriva se v maminem trebuščku in bo februarja pokukalo na plan. Se že veselim dneva, ko bom postal starejši brat!

Roza za rešetkami

2008-11-10T21:00:00.019+01:00

Pa me je doletelo. Še uveden nisem bil prav v vrtec in že je bilo po meni. Zverina se imenuje kalicivirus (več). Začelo se je že v noči s četrtka na petek, ko sta me mami in ati našla ponoči v grozljivi situaciji - celega pobruhanega. Potem sem v petek vseeno odšel v vrtec, ampak se tisti dan nisem dobro počutil, tako da sem bil večino časa na rokah. Ponoči se je zopet ponovil neljubi dogodek, tako smo v soboto odšli k dežurni pediatrinji. Povedala je kar naravnost, da imam virozo in da moram veliko piti, če pa bodo izgube prevelike, mi da za vsaki slučaj napotnico za infekcijsko kliniko.

Odšli smo še v nakupovalno središče, kjer sem sredi velike tehnične trgovine postal zelo slaboten in sem izbljuval vse kar je bilo tisti dan vnešeno vame. Hitro smo se odpeljali do klinike, tam pa je ta virus zagrabil še mami. Jaz sem bil sprejet, mami je bila moje spremstvo. Dobila sva sobo, jaz še roza pižamico in cevko v žilo za stekleničko infuzije z glukozo in solmi. Stric Alan meša to hrano za v žilo, tako da ne more biti slaba. Prišel je tudi preverit, kako se počutim. Večer je bil hitro tu, od utujenosti sem zaspal - en, dva, tri. Mami se je zvečer še bojevala z virusom. Ati je odšel domov spat.

Naslednji dan je minil v znamenju bruhanja in driske. Mami je virus že premagala. Mene se je pa še kar naprej držal. Popoldne sem dobil še eno stekleničko infuzije. Prišli so obiski: dedek in babica iz Konjic. Pa atija sem bil zelo, zelo vesel. Zvečer sem dobil tretjo stekleničko tekočine s hrano za v žilo. Pokliče ati in pravi, da je njega tudi doletelo. Grozljivka z grozno zverino. Zdravilo je pa samo to: piti veliko tekočine, najbolje takšne s kalijem. Za determinacijo virusa mora poskrbeti telo samo.

Ponedeljek je tu. Prišla je bolniška vzgojiteljica in mi prinesla nekaj igrač in knjigic. Se že bolje počutim. Zajtrkoval sem, izbljuval nisem nič, pil sem veliko vode, za kosilo sem pojedel vso juho. Zdravnica je bila pri viziti zadovoljna s tem in je vprašala, če bi šla z mami domov. Takoj sva bila za! Doma bom ostal še celi teden, potem bomo pa videli kakšno bo moje stanje. Jaz pa pravim: samo da sem z mami, pa je vse ok!

Pisana druščina

2008-11-03T22:39:00.010+01:00

No, pa je napočil the dan: prvič sem šel v vrtec. Samo za nekaj ur in zraven mene je bila mami. Veselo sem sam zakorakal proti igralnici in se vrgel v ogledovanje in vohljanje po prostoru. Prvi dan je bil v znamenju raziskovanja in privajanja na prostor. Ribice so visoko nad tlemi, v drugem nadstropju, imajo veliko sončno teraso in igralnico polno igrač z vzgojiteljico in njeno pomočnico. In veliko mojih vrstnikov, ki že, eni bolj, drugi manj, obvladajo situacijo do ure, ko pridejo starši po njih.

Občutki: mešani. Saj je lušno, če je mami zraven, če je pa ni, potem bi raje šel k njej. Še ati me je prišel pogledat, kaj delam pri Ribicah. Naslednji dnevi bodo potekali takole: jutri pridem že na zajtrk ob 8. uri zjutraj in mami bo po zajtrku odšla za eno uro domov, naslednji dan bom ostal do kosila okoli 11. ure sam, potem pa že mogoče sam prespim po kosilu v vrtcu.

To je bil uvod, nadaljevanje bo sledilo ...

P.S.: Danes sem bil naročen pri frizerki Suzani in sem se prvič usedel na vroči stol. Suzana je zavihtela s škarjami in strig, strig, strig - že so šle špičke mojih las po tleh. Sedaj imam pa novo frizuro, samo slike žal nobene, ker je moj uradni fotograf prevzel začasno funkcijo stola za mene.

Jesen v mestu

2008-11-02T21:09:00.030+01:00

Po dežju rado posije sonce. In tudi, če ne, deževati enkrat definitivno neha. Takrat moraš izkoristiti trenutek in jo mahniti ven, v prazno, praznično mesto. Sprehod po dežju po mojem mestu je prav zabaven. Malo ljudi na ulicah (še to večinoma turisti) pa omogoča premikanje brez truda in brez manevriranja med njimi. Pobliže sem spoznal turistično znamenitost - Robbov vodnjak, sicer kopija, ker je original spravljen na varno v Narodno galerijo, ampak nič ne de. Voda še vedno šprica okoli njega, golobi ga imajo še vedno radi. Jaz sem pa izkoristil stopnice, da si malo spočijem od sprehoda.

Zdaj pa k originalu. Lujevi konjički pri kraljevskem hotelu. Zraven lužica pri lužici. Primerno za čofotanje z mojimi rokicami in še bolje za moje nogice v novih Cicibanovih čeveljcih. Konjiček pa je ravno prav velik, da me lahko ponese na ogled okoli fontane.

Ni vse sivo kot se zdi na ta dan, tu so pisani nasmehi ljudi, ki hodijo mimo in moje mami zraven mene. Poljubčke vsem!

Razigrani delfini

2008-10-17T20:08:00.010+02:00

To je naslov mojega prvega umetniškega dela. Bil je deževen dan in sem preizkusil svojo nadarjenost. Uporabil sem samo štiri barve in mislim, da sem se približal Picasso-ju. Teta Irena pravi, da bom umetnik, ko bom velik, ker imam tako dolge prste. Bomo videli ... Mogoče imam pa žilico za umetnost lepega po atiju.

V Pisi

2008-10-13T12:37:00.008+02:00

Če bi imel stolp v Pisi takega gradbenika kot sem jaz, bi stal pokonci, ne pa takole ... poševno ...

Sonček v parku

2008-10-12T22:50:00.001+02:00

Nedelja, popoldan, sonce. Nisem odpotoval in nisem ostal doma. Ven me je poklical sonček, da skupaj preživiva dan. Se poigrava in nabereva novih moči za novi teden ter za nove podvige.

Oral bom Ledino

2008-10-08T21:22:00.023+02:00

V petek so mami poklicali, če smo še zainteresirani. Mami pravi: "Seveda smo!" In tako se je nadaljeval začetek moje kariere. Danes smo podpisali pogodbo. Zdaj je definitivno določeno, da grem v vrtec Ledina. Začel bom novembra s postopnim uvajanjem. Se že veselim!

Že danes je bilo zanimivo, pa sva šla samo do svetovalke. Svoje prevozno sredstvo (beri: voziček) sem parkiral v vhodni avli. Mimo je privreščala gruča otrok. Kako je bilo to zabavno! Moji vrstniki so tako zanimivi, da pozabim na vse okoli sebe in se posvetim opazovanju njih. Čisto pozabim, da moram dati roko iz rokava, ko mi mami slači jopico in da lahko grem iz vozička dol.

Potem pa po stopnicah gor v prvo nadstropje. Čisto sam sem šel (no, mami me je držala za roke, da ne padem). Saj sem pa že velik fant! Pri gospe svetovalki sem lahko preveril in pretaknil vse kote, stari odpisani printer in skener, čisto sveži zavitek flumastrov, daljinca za klimo, ... Mimogrede: kakršnegakoli daljinca lahko uporabimo kot slušalko telefona in pokličemo: "Ato, ato!" Prišel je še svetovalkin sin in mi pokazal kako se naredi stolp iz kock, pa še pedagoginja mi je dovolila brskati po njenem nahrbtniku polnem knjigic in igrač.

Mami je tačas podpisala pogodbo in se o najnujnejšem pogovorila s svetovalko. Jaz pa vam povem še to, da bo moja vzgojiteljica gospa Anica in da bom v skupini z imenom "Ribice." To bo moj dedek Branko vesel, on je strasten ribič.

Ta mesec bom še izkoristil za uživanje ob našem mačkonu in sončenje na domači zofi.

Izak, kako si ti priden otrok!

2008-10-07T10:36:00.013+02:00

To je bil včeraj Jericin najpogostejši stavek. Pazila je name medtem, ko je mami imela obveznosti pri okulistu. Z Jerico se že dolgo poznava, ampak da bi bila sama skupaj se še nikoli ni zgodilo. Vedno se je zraven znašla kakšna teta, babica ali mami. Včeraj sva bila pa čisto sama slabo uro in sva se zelo dobro ujela. Jaz sem pridno sedel v vozičku in šmrkal (imam rahel problem z nahodom), Jerica pa veselo za vozičkom in mi je nekajkrat obrisala nosek. Zvedel sem vse zanimivosti, ki se godijo v študentskem življenju. Jaz sem ji pa razložil, kako je lepo biti enoletni otrok. Najbolj zaradi tega, ker te imajo vsi radi in se ti vsi smejijo. Samo mami včasih teži. Pa saj veste, kakšne so mame ... Ko pa je prišla, sem se ji nasmejal do ušes!

Mestni kino

2008-10-05T17:38:00.054+02:00

Čeprav je bil sončen popoldan, se mi je zahotelo iti v kino. Pa ne v katerikoli kino, v Kinodvor. Tam so vrteli projekcijo zmagovalnih filmov lanskega filmskega festivala Zoom.2. Sem pač radoveden in moram biti povsod zraven. Projekcija se je začela ravno na uro mojega popoldanskega spanca, zato sem malo oddremal. Pa ne za dolgo, še prvi film sem ujel za rep. Potem sem se raje preselil v avlo, da ne bi delal nemira v dvorani. Seveda sta bili cela avla in kavarna moji. V objektiv me je ujel fotograf Matjaž, ko sem glodal moje miške repek.

Po projekcijah se je začela učna delavnica za otroke - izdelovanje optičnih igrač. Izdalal sem si lahko čisto svoj taumatrop in svojo prvo animacijsko knjižico (flip book). Sem zelo aktivno sodeloval pri teh projektih izdelovanja igrač. Večje otroke sem poučeval, kako morajo kaj narediti, jim svetoval pri barvah in podlagah za njihove izdelke.

Potem sem se odločil, da bi bilo dobro zame, da grem še malo na sonce in zrak. Zraven sem mami in atiju dejal, kako že komaj čakam, da bom lahko sam hodil na projekcije za velike.

Lužica in sirup

2008-09-17T17:54:00.011+02:00

Minilo je leto, zato me je moja zdravnica zopet hotela videti. Sem se dobro psihično pripravil, da bom dobil kakšno pikico. Vendar ...

... je postopek potekal brez tega. Najprej seveda meritve: 8440 g in 75 cm. V dobrem mesecu sem prigaral 600 g, to pa je nekaj! Jaz se lahko s tem pohvalim, nekateri bi bili verjetno raje tiho ... Potem pa v prostore gospe zdravnice. Posluša moj srček, je bilo ok. Mi potegne dol pleničko in jaz se polulam. Zdravnica me je začudeno pogledala. Meni pa je bilo prijetno enkrat za spremembo naredit lužico kar tako, ne v plenico. Medicinska sestra je morala vse razkužiti, da ne bo kakšnih klic.

Zdravnica je pogledala moje izvide od zadnjič in rekla, da sem slabokrven in da imam sum na alergijo, ker sem imel povišane levkocite. No, zato sem moral zopet v laboratorij, da jim dam kri. Rezultati so pokazali, da sem še vedno slabokrven, ampak je že bolje in alergije ni. So pa moja lička zopet nekam sumljivo rdeča, da me je kar strah, da česa ne bom smel jesti, saj že nekaj časa jem kar vse po vrsti. Nato je sledil še tisti Denverjevi test pri zdravnici. Moral sem dati kocko v lonček in še dve kocki sem moral skupaj trkniti. Vse mi je uspelo. Bila je zadovoljna, jaz pa tudi.

Torej, današnji rezultat: en bljek sirup za povišanje vsebnosti železa v moji krvi. Dvakrat na dan po 2,5 ml. Bolje, da nič ne rečem.

Rdeče in modro

2008-09-16T15:21:00.017+02:00

Že zadnjič sem vam pravil, kako sem dobil svoje pripomočke za v peskovnik. Zdaj, ko jih jaz obvladam pa lahko druge učim, kako se jih uporablja. Učno snov bom imenoval kar "S kanglico in lopatko v pesek." Moja prijateljica Lili je prišla na inštrukcije v Tivoli, kjer se občasno dobiva. Pokazal sem ji vse moje znanje, ona pa ni dosti zaostajala za mano. Punce so brihtne, vam rečem ... Roditi bi se morala v septembru 2007, tako nekako kot jaz, pa se je nekaj mesecev prezgodaj, ampak zgleda, da njej to ni ovira.

Tortelin

2008-09-07T10:18:00.040+02:00

Postal sem član društva pravih tortelinov (na sliki s starejšimi člani). Prišla je torta z eno svečko, ki je čakala, da jo upihnem in si zaželim ves svet in še kaj.

Prava domača, iz biskvita, polnjena s sadjem in smetano, čez pa še več smetane in velik napis: "IZAK". Ob prihodu mi je zapela "Vse najboljše!" in toplo zasijala. Moja naloga je bila: upihniti tisto majhno plamentečo paličico na sredini. K sreči sem imel pomagače, ki so se tako kot jaz, borili s plamenčkom. Prvi tak je bil veterc, ta je že dobro izurjen pri tem početju. Si vzame malo zaleta skozi češnjevo krošnjo in že ga ni bilo več. Malo manj od vetra sta izurjena Ema in Janej, ampak sta se vseeno dobro kosala z njim. Ta plamenček jima pravzaprav ni delal težav.

Težava nastane potem, ko dobiš krožnik z velikim kosom torte in moraš celega pojesti. Jaz sem se tej dobroti odrekel v dobro drugim in sem raje grizljal orehove rogljičke. Še sam sem se odtihotapil do škatle, jo odprl, si postregel in zbežal z enim kosom v ustih in drugim v roki. To me je tako zelo zabavalo, da sem kar večkrat ponovil. Mami se to sploh ni zdelo smešno. Urška pa me je branila in rekla, da lahko, ker imam danes rojstni dan.

Kako je prima, če imaš kakšen tak dan, kot je rojstni dan!

Nova igrica: Poiščite vsiljivca!

2008-09-04T21:45:00.005+02:00

Afne

2008-09-03T21:08:00.019+02:00

Eni ste šli v vrtec, drugi v šolo, jaz sem pa ostal doma z mami in bom guncal afne. V priloženi dokumentaciji lahko najdete lep primer tega početja.

Za prvič mi je gugalnico posodil Rudi, da se naučim, poskusim in preverim, kako je to, ko pridejo afne in jih je potrebno najprej nežno, potem pa vedno bolj guncati. Vendar moraš paziti, da jim ne uničiš frizur. S tem početjem moraš biti skrajno previden, da ne motiš ostalih gunceljnov.

Najti moraš drevo pravilne velikosti in z ravno prav visokimi vejami. Imeti moraš pripomoček imenovan gugalnica, v tem primeru je to oranžno-zelena reč. Pozabiti ne smeš na vrv, ki je na eni strani pritrjena na gugalnico, na drugi pa na drevo. Poznati moraš vsaj eno veliko ali starejšo osebo od sebe, ki zna plezati po drevesu ali pa je dosti visoka, da doseže veje in naredi vozelj. Preden začneš moraš biti pozoren na drevesa, avtomobile, amplitudo, frekvenco ... Vedeti moraš ali je sinusno ali kosinusno nihanje. Ne smemo pozabiti niti na nihalne zakonitosti in vrste nihanja. To se nekateri pojmi, ki jih pridobiš pri predmetu fizika. Ampak za to moraš biti velik in hoditi v veliko šolo.

Do šole je še nekaj let, ampak se bom vseeno pridno pripravljal in učil nihanja na svoj način.

Rajski vrt

2008-08-31T22:00:00.016+02:00

Že nekaj tednov pridno vadim, da vam lahko sedaj demonstriram svoje nove podvige. Na vrtu z lepo pristriženo trato, ki je prav prijala mojim bosim nožicam, sem našel nekaj okroglega in zelenega, podobno žogici. Sklenil sem, da odnesem to reč atiju, da skupaj preučiva, kaj to je. Poučil me je, da so verjetno bili tu vesoljci in pustili za sabo sledi ...

Vendar v rajskem vrtu nisem kot Eva poskusil rdečega jabolka, da bi prišel do novih spoznanj. Sem pa poskusil rdečo prst in se začudil, kako prijeten pookus ti pusti v ustih. Ampak potem so me videli in mi začeli spirati usta. Čudaki. Odrasli pravijo tej prsti teta Roza. Ne vem, zakaj?

Moj novi vigvam

2008-08-26T15:15:00.012+02:00

Ko bom velik in močan ga bom dvignil in odnesel domov. Do takrat ga bom pa uporabljal kot skrivni kotiček. Ko bom pod njim, me ne bo nihče našel.

Rdeča pomirja

2008-08-22T20:59:00.008+02:00

Z novim štirikolesnikom je prišel tudi novi spalni komplet: rdeč Chicco za tiste od 9 do 18 kg. Sicer jih še nimam 9, ampak mi vseeno ustreza. Dokler ne zaspim, gledam skozi okno, kakor da bi gledal film z divjega zahoda. Potem me vse to utrudi in popelje v miževo deželo ...

Peugeotovo darilo

2008-08-21T13:49:00.006+02:00

Kaj se zgodi, če je tudi meni všeč muckova škatla? Poglejte, kako lepo mucek počiva v njej. Kot nalašč narejena za njega.

Potem pa pridem jaz ...

Pri kanglici in lopatki

2008-08-19T10:39:00.010+02:00

Dobil sem novo pisano opremo za na pesek: kanglico, lopatko in grablice. Šel sem v Tivoli, da jo preizkusim. Sonce ni bilo več žareče, sence so bile dolge, lahko bi se mi pridružila še Rozi in Robin iz Školčjega zaliva.

Nisem bil dolgo sam, družba je hitro prišla. Pojavil se je starejši fantek in mi pokazal, kako si lahko z lopatko pomagaš in napolniš kanglico s peskom. Ampak to še ni vse! Lahko delaš palačinke, pečeš sladoled ali skutne štrukeljce. Zraven pa lahko mami zaračunaš kakšen evro za postrežbo. Pa tudi malo večja punčka je prišla, ona je rekla, da je moja kanglica najlepša daleč naokoli in si jo je sposodila za kratek čas. Mene to ni motilo, saj sem čas izkoristil za kolovratenje naokoli in nove podvige.

Tako, zdaj bo potrebna samo še vaja. Lopatka tu, kanglica tam, pesek vsepovsod ...

Traktorče

2008-08-15T11:26:00.007+02:00

Izpit za traktor lahko menda greš delat že pred dopolnjenim 18. letom starosti. Koliko prej, ne vem natančno, ampak kar se mene tiče, ga naredim z levo roko. Traktorji so mi namreč še posebej všeč, ker imajo velika kolesa in so take lepe rdeče barve. Sploh pa nisem vedel zanje, dokler nisem prišel na Bojanov rojstnodnevni piknik, saj v mestu take modele le redko srečaš. Bojan ga uporablja za urejanje svojih sadovnjakov, kjer jabolka kar zardevajo, ko ga vidijo. Jaz pa bi ga imel, ker tako lepo ropota.

Une baguette

2008-08-15T10:19:00.004+02:00

Zdaj sem se pa resno odločil, da ne bom več drobižek! Za začetek sem se kosal s tole štručko in jo gladko premagal, moj cilj pa je zrasti toliko, da se bom lahko primerjal z največjimi ...

Jem, jem, ...

2008-08-07T10:16:00.003+02:00

Nektarino ...

Krompir, bučke, mozzarelo, korenček, ...

Rezultat po 11 mesecih pa je: 7840 g in 72 cm. Še vedno drobižek, pravi moja pediatrinja.

Skovik

2008-08-04T14:18:00.013+02:00

Male sovice. Te sicer nimajo zobkov, tale čukec tukaj po imenu Izak pa jih imam. Zasmejal sem se na vsa usta in pokazal štiri biserčke.

Zgodbica pa je takšna: Vroča sončna nedelja, za kosilo lazanja pri sosedi Sabini, potem pa povabilo v Terme Snovik za popoldansko osvežitev. In smo šli. Vožnja je bila prijetna, sem kar malo zadremal.

Zbudil sem se v prijetnem ambientu. Na obeh straneh ceste velike smreke in hribi, vmes pa tobogani in bazeni z modro vodo. Tobogane sem preskočil in se šel najprej namočit v otroški bazenček, kjer je iz šobe špricala voda od spodaj navzgor potem pa še od zgoraj navzdol, da je nastal klobuk iz vode. Zavesa na klobučku me je prijetno ohladila. Skočil sem tudi v taveliki bazen in malo zaplaval z mami. Pravzaprav me je mami držala v rokah in me vlekla po vodi, da sem kar vriskal od navdušenja.

Privoščil sem si še sprehod s Sabino, tako si je mami lahko malo odpočila na ležalniku. Nato sem zopet vpregel mami in sva šla pogledat še notranje bazene. V otroškem bazenu je bila gugalnica, ravno pravšnja zame. Voda pa ni bila visoka in sem po njej lahko neobremenjeno hodil.

Tole plavanje je zelo utrujajoče. Ko je padlo sonce za hrib je postalo hladno in mami me je zavila in oblekla kot so oblečeni tisti medvedi, ki pozimi pridejo mimo. Kamenčki so bili še vedno zanimivi, in tako je nastala priložena fotografija.

Pri Mihcu

2008-07-15T10:50:00.013+02:00

Danes sem šel po Trubarjevi in si rekel: kaj če bi pozvonil pri Mihcu in ga vprašal, če se greva malo igrat skupaj. Pa sem pozvonil.

Bil je doma, raziskovanje se je lahko začelo. Najprej sem raziskal vse njegove igrače, a najbolj všeč mi je bilo njegovo pisano Chicco kolo, ki se ga da uporabiti v različne namene. Npr. z njim se lahko guncaš, ga lahko potiskaš, zvončklja; a najboljša stvar je, da po njemu lahko plezaš dokler ne padeš dol.

Druga stvar, ki mi je bila pri njemu zelo všeč je njegova duda. Malo sem si jo sposodil in se poigral z njo. Mami, zakaj jaz nimam dude? Mislim, da je to zelo uporabna stvar: pisana, mehka, za povlečt, razne stvari lahko z njo počneš, če ti je dolgčas. Pa še z roko jo zelo enostavno držiš, ker ima obroček.

Mihec je moj prijatelj, ki sem ga spoznal pri pediatrinji. Ugotovila sva, da sva rojena na isti dan, vendar je Mihec za dobro uro starejši od mene in malo pred rokom rojen. Bivala sva v isti porodnišnici, vendar v sosednjih sobah.

Mihec bodi dobro in pridno rasti, jaz se pa še kaj oglasim, ko pridem mimo!

Lubenica

2008-07-14T10:49:00.012+02:00

Z mami sva se odpravila v trgovino po lubenico. Dobila sva lepo okroglo in prav donečo. Natovorila sva jo v voziček in se odpravila proti domu. Sedaj pa sledi ampak, ... Napovedane so bile nevihte in dež, vendar je trenutno bil sonček, zato je dežnik počakal doma v kotu, prevleko za voziček pa sva za vsak slučaj vzela zraven.

Pri Plečnikovi tržnici se je začelo - kapljice. Ojej! Hitro prevleko čez voziček in gremo dalje. Vedno večje kaplje, vedno bolj piha, vedno bolj je mrzlo, mokro in temno. Po Nazorjevi gor ... nadstrešek pri Tkanini - tam se ustaviva. Pa ne zato, ker mami ne bi več hotela po dežju do doma. Zato, ker jaz nočem biti več ujet pod to plastiko!

Mami me vzame v naročje, me obleče, da mi ne bo hladno. In vedriva ...

Pokukam skozi vrata trgovine, se nasmejim in pomaham. Prijazna gospa mi pomaha nazaj. Sva se že ujela. Sramežljivo stopim notri in povprašam, če imajo kakšen dežnik za posodit. Začeli smo se pogovarjati, predstavil sem se, da sem Izak in da zelo rad plezam po stopnicah. To sem jim demonstriral in so bile zelo vesele, da sem se ta deževni popoldan, prvi dan razprodaj, oglasil pri njih. In kot naključje je bila to trgovina z moškimi stvarmi. Tako sem si vse podrobno ogledal in preveril, če mi je kaj všeč.

Kot naš rešitelj pokliče ati in vpraša, kje sva z mami, če pride po naju. Še on je prišel in zraven pripeljal Natašo, oziroma je ona pripeljala njega, tako da sem se nato do doma lahko peljal z avtomobilom. Mami pa je z dežnikom in vozičkom z lubenico šla do doma peš.

Prijaznim prodajalkam sem se zahvalil, jim čez nekaj dni, ko je bilo že vse suho in spet sončno, vrnil dežnik. In rek za konec: vsega je kriva lubenica!

Laško je zakon!

2008-07-14T10:01:00.005+02:00

Čeprav so bili vsi v cvetju in eni še bolj v pivu, se nisem dosti menil zanje. Stisnil sem se k mamici in kljub vsemu hrupu zaspal. Vseeno pa pravim: Boško je pa zakon! ... pardon ... Laško! Sem videl že marsikaj, ampak toliko veselih ljudi na kupu pa ne pomnim. Pa še nisem zamenjal barve las in treh držav!

Naporno dopoldne

2008-07-14T01:15:00.009+02:00

Sonce, vročina, poletje, ... Zaželel sem si osvežitve. Bili smo na obisku pri BB v Konjicah, zraven smo imeli še darilne bone za Terme Zreče - lahko si privoščimo skok v vodo.

Na zelenici v senci pod drevesi smo bili med prvimi, v vodi pa tudi. Mami in ati sta želela, da bi imel na sebi Fredov plavalni obroč, jaz pa nisem bil najbolj navdušen nad njim. Z glasnim protestiranjem sem se ga hitro rešil.

V otroški bazenček sem pomolil palec na nogi (v redu temperirano) in hop notri! Ne ravno globoko, samo toliko, da imam noge mokre. Tako mi najbolj ustreza. Med bazeni je veliko prostora za sprehode in raziskovanje cvetličnih lončkov in grmovja. Nekako mi je bilo bolj prijetno, da se sprehajam, ampak iz radovednostii sem šel pogledati še taveliki bazen.

Mami me je vzela v roke in sem zaplaval po modri vodi. Prijetno, ni kaj! Fino je tudi zato, ker je bil grelnik vedno z mano - moja mami. Lahko delam piruete, sinhrono plavam z delfini in kiti ter lovim morskega psa po imenu ati. Da pa me naslednji dan ne bo vse bolelo od napora, sem si privoščil še masažo brbotalnikov in slap po ramenih.

Mala malica bi rekli, pa ni bilo tako. Zavit v brisačo sem pojedel svojo sadno kašico in prijetno zadremal v senci pod drevjem. Tobogani pa pridejo kasneje na vrsto!

Popotovanje

2008-07-07T11:14:00.018+02:00

Vozi me vlak v daljave, daleč tja v širni svet ... Ah, je bilo luštno tisti dan. Nekaj obveznosti je bilo potrebno urediti v Ljubljani, potem pa hop na vlak za v Maribor. Tisti stari vlak s kupeji je bil, vročina je pritiskala, saj ni bilo klime. Pa je bilo vseeno prav prijetno. Zraven je prisedel gospod, ki se je peljal do Litije. Povedal je, da sta z vlakom stara znanca, saj se skoraj vsaki dan vozi z njim. Litija se je hitro približala, gospod pa se je poslovil in odšel.

V kupe je pogledala glava s čepico, voščila: "Dober dan! Karte, prosim!" Aha, to je tisti listek, ki ga imam skritega v nahrbtniku. Ga pokažem, listek dobi luknjico, gospod pa gre. Bil je sprevodnik, ki preverja, če imamo vsi potniki veljavne vozovnice. Ima prijetno delo: dela luknjice v listke.

Ker sem vedel, da me čaka še dolga pot, sem si privoščil malico, ki mi jo je za zraven pripravila mami. Malo riža in zelenjave - fina rižotica. Njami! Nato pa sem si vzel čas za spanje. Na vlaku te guncanje sem in tja prijetno uspava in zaziba v sanje. Čez nekaj časa sem se predramil in pogledam skozi okno: juhu, smo že na štajerskem koncu - pri Zidanemu Mostu!

Še malo in bom na cilju - preko Rimskih Toplic, Laškega in Celja proti Pragerskem in v Maribor. Zdaj imam pa dosti tega kupeja, potrebno je razširit horizont. Odprem vrata pogledam na levo, pogledam na desno. Malo zavriskam, da preverim, če se bo kdo pojavil. In že je tu; starejša gospa iz tretjega kupeja na desno. Povedala mi je, da ima ona takšne majhne vnuke kot sem jaz in me je z veseljem vzela v roke. Pobliže sva se spoznala, pogovarjala sva se, sprehodila po ozkem hodniku, gledala skozi okno, kako drvijo mimo drevesa in polja. Veterc pa je prijetno pihljal skozi odprto okno in preganjal sparino.

Pri takšnih dogodivščinah čas hitro mine. Tako se je vlak ustavil na postaji, kjer je pisalo Maribor. Moja končna postaja. Me že vsi čakajo in mi mahajo: ati, babica Darinka in dedek Zdravko. So me nestrpno pričakovali, ker je imel vlak malo zamude. Vsi so me poljubčkali in rekli, kako velik fant sem, da tako potujem z vlakom. Vendar to ni bila moja prva vožnja z vlakom. Ko sem bil še čisto majhen (nekaj mesecev) sem potoval z vlakom iz Kopra v Ljubljano. Ampak takrat je bila z mano mami ...

Zdaj čaka name nekaj dni počitnic v Mariboru. Šel bom pogledat, kaj se dogaja na festivalu Lent pa še eno veliko pleskavico s kajmakom v lepinji si bom privoščil. Pa ne pozabite prinesti veliko čebule zraven!

V senčici

2008-06-25T22:21:00.017+02:00

Malo prevroče je bilo, da bi ostal v mestu, pa sem odšel na plažo v Tacen.
Najprej se je potrebno odpočit od naporne vožnje. In preverit vse tiste mokre fante in dekleta, ki so pridno trenirali s kanuji in kajaki za svetovno prvenstvo, ki bo za vikend.

Sprehod ob reki je zelo prijeten, sploh če malo popihlja. Še vedno pa se moram držat za mami, da ne ulovim kakšnega zajca. "Trdno me drži!"

Hitreje gre po štirih. Čisto pri tleh lahko iščem bibe, če jih pa ni, so v redu tudi kamenčki in trave.

Matej je pridno lovil ribice, jaz sem jih pa klical naj pridejo, da bodo jutri za kosilo. Samo tega jim nisem na glas povedal. Atiju pa tudi ne.

"Ribice, ribice!"

Proti večeru se je že zadosti ohladilo, da sem se lahko odpravil na osvajalni pohod s travnika posutega z deteljico na najbližjo goro. Ni bila ravno Šmarna.

Zmagoslavje na vrhu! "Uau, to pa je nekaj!"

Zdaj pa hitro domov, v banjo in spat.

Kar ni konca

2008-06-19T21:17:00.001+02:00

Pokukal je še eden. Zdaj so štirje. Začenja se dirka. Kateri bo naslednji?

Kot gobe po dežju ...

2008-06-17T16:53:00.007+02:00

... rastejo majhni zobki. Zdaj je tu zobek številka tri: enkica zgoraj desno!

V nakupovalnem centru

2008-06-16T21:54:00.008+02:00

Ko se gremo malo previjat, je lahko vmes še en fotosešn.
Fotografija št.: 1

Fotografija št.: 2

Takle pač mamo! Modro ozadje z modrim fantolinom.

Lili je stara 1 leto

2008-06-14T09:17:00.014+02:00

Pardon, moral bi reči: "je mlada." Pri teh ženskah nikoli ne veš, kdaj se jim boš zameril.

Dogajalo se je v gostilni na Rožniku. Zbrana je bila cela druščina deklet preden sem prišel jaz. Vse so me že nestrpno pričakovale, saj sem bil edini pripadnik moškega spola. Takoj, ko sem prišel, se je okoli mene zbral lep šopek deklic: Lili, Marta in Neža. Vse so padale name. Ampak, ker je danes Lilijin dan, sem se posvetil njej.

Skupaj sva prebrala knjigico o živalih na kmetiji, nekaj prigriznila in se posladkala s torto. Potem pa poljubček za slovo: cmok! In pa-pa!

Rdeče češnje rad jaz jem, ...

2008-06-07T22:50:00.009+02:00

Zelo dobre in sočne!

Za prstke polizat!

Vodomet

2008-06-07T22:45:00.009+02:00

Sem šel pogledat na senčno stran Alp, če se je evropsko prvenstvo že začelo. Pa nisem prišel do stadiona, ampak do igrive vodice. Ta mi je veliko bolj všeč kot pa nogomet. Tako je nastalo tole ...

Prej:

Potem:

Drobižek

2008-06-07T22:44:00.010+02:00

teža: 7670 g
višina: 69 cm
obseg glave: 46 cm
obseg prsnega koša: 45 cm

Pediatrinja pravi, da sem pravi maneken pri devetih (mesecih)!

Alegrija, alegrija!

2008-06-01T00:53:00.013+02:00

Rezultat:
2:0 za alergijo!

Že drugič so krvni testi pokazali, da nisem alergičen na nič. Ne razumem, zakaj potem pikice po obrazu, če mami vse je?

Zdravnica pravi, da naj počasi začnem z mlekom in mlečnimi izdelki. Pa bomo videli kako bo. Jajca in izdelki z glutenom pa so zame in za mami na črni listi do mojega prvega leta.

Če se že greva z alergijo skrivalnice, potem naj se tako skrije, da sploh ne pride nikoli več nazaj!

Rdeče češnje

2008-05-31T23:22:00.012+02:00

Šel sem na Štajersko, gledat kaj delajo, gledat kaj delajo ... in kako zrele so češnje. Vzdušje v krošnji je bilo popoldne na vrhuncu: škorci, kosi in še kdo bi se našel, ki bi se rad gostil s prelepimi rdečimi sadeži. Pod krošnjo pa odeja in jaz na njej. Pardon, odeja na travi, na odeji dedek Branko, na dedku Branku pa jaz!

Na meniju za kosilo je bila goveja juhica, kuhana govedina iz juhe, riž z zelenjavo, pečene piščančje bedrce in zelena solata z bučnim oljem. Za sladico pa rahla skutina pita in sveže rdeče češnje na drevesu. Človek bi rekel: Mnjami! Ampak jaz že ne! Meni kosilo ni dišalo, zato mi je Lenka zapela pesmico:

Zaklala žena raco,
je možu dala taco,
le jej, le jej preljubi mož,
da hitro debel boš!

Veselo sem zraven pel in ploskal, ampak hrana na žlico ni zame, za potešitev lakote si raje privoščim mlekca pri mamici, pa še pocartam se lahko zraven. ;)
Po kosilu smo odšli na obisk k prababici v dom. Bila me je zelo vesela, vedno reče kako sem lep in velik fant. Sprehajalna pot nas je ponesla tudi do Lenke. Ker sem bil že pošteno lačen, sem pri njej zdaj z veseljem pojedel veliko skledo polente, ki jo je skuhala posebej zame.

Ponoči pa sem zaradi preobilice miru spal kar štiri (4!!!) ure skupaj, ne da bi se predramil. Mami se je pošteno načudila.

V Konjicah pri BB je ponoči tak mir, da slišiš šumenje vetra in čuka v gozdu, kako se oglaša. Jaz pa lahko v miru sanjam, kako hodim po Konjiški gori do Skale in nabiram gozdne jagode.

Naslednji dan pa hop v avto in naporna vožnja nazaj k atiju v Ljubljano.

Bojna rana

2008-05-28T17:21:00.009+02:00

Ja, priznam ... tepel sem se! Ne vprašajte, kako izgleda šele oni, ta drugi ...

Takole od strani se bolje vidi.

Moj prvi e-naslov

2008-05-26T23:20:00.022+02:00

Za vse, ki bi mi radi kaj prišepnili: izak@snaut.si

Pradedek ima 4 krat 20 let

2008-05-18T22:51:00.014+02:00

In mi imamo žur. Pa ne dobi samo dedek daril, tudi jaz sem dobil novo staro atijevo Chicco ropotuljico, staro 30 let. Še dobro, da babica Darinka vse hrani.

Vrt je velik, prostora je dosti, zato je potrebno izkoristiti ponujene kapacitete. Torej, čas za izvajanje aktivnosti z Anjo na travi.

Čas za izvajanje aktivnosti na drogu z atijem. Vadim, da bom nasledil Aljaža Pegana.

Čas, da grem spat, ampak zame je še dan! Uuuueeee!

No, pa jim je le uspelo, da me je zmanjkalo.

Medtem pradedek zapoje, ati pa zaigra na harmoniko. Mene to nič ne moti, samo da žur teče dalje.

Pa še ena skupinska za spomin. Baloni mi kar ne grejo iz glave!

Pa se vidimo spet na naslednjem žuru. Bodite dobro!

Baby deli poljubčke

2008-05-18T21:06:00.001+02:00

Vrtni palček

2008-05-18T21:00:00.000+02:00

Eno jabolko na dan, ...

2008-05-14T21:32:00.004+02:00

... prižene sonce k nam!

Avdicija 2.0

2008-05-13T23:41:00.009+02:00

Zgleda, da sem jih očaral! Povabili so me v drugi krog izbora za reklamo za Pampers plenice. Tako sem se odšel pokazat v studio agencije v Trzin. Zdaj je bilo okoli mene manjše število samih vase zagledanih izbrancev. Čutila se je napetost med konkurenti.

Izpolnil sem test z naslovom: Vse o Izaku oz. kdaj spim, kdaj jem, kaj jem, kaj ne jem, alergije itd. Povit v pampersko sem poziral Francozinji pred kamero.

Fotografija by Sony Ericsson.

Čez nekaj dni sem dobil sporočilo, da nisem izbran. :(

Izkupiček: nove izkušnje in dve polulani Pampers plenici.

Postal sem ciciban

2008-05-13T23:28:00.004+02:00

No, ja ... Dobil sem svoje prve plesne čeveljce. Za prve korake. Prijazna prodajalka mi jih je pomagala izbrati, babica Darinka pa je bila moj sponzor. Kak plie mi že uspe, ostalo pa zaenkrat še pridno vadim. Ko bom naštudiral točko in ujel pravi ritem, boste vi prav gotovo prvi zvedeli ...

Dooolg sprehod

2008-05-10T21:49:00.009+02:00

Mami se je zgodaj zbudila, pripravila malico in napolnila nahrbtnik. Zdaj se lahko predramim še jaz. OK, midva sva pripravljena, pocukava atija, da vstane in naju odpelje do začetnega točke.

Zjutraj, ko je bila na rožicah še rosa:

Za mami je to že tradicionalni peti pohod po poteh spominov in tovarištva oz. po poti ob žici okoli Ljubljane. Lani sem pravzaprav tudi jaz že bil na svojem prvem pohodu, v maminem trebuščku v šestem mesecu.

Najina pot:
Štartna točka pod Golovcem Galjevica - Murgle - Mestni log - Dolgi most - Vrhovci - končna točka Koseški bajer - samo za gušt pa še do Prešernovega trga in bronasta značka za spomin.

Zdaj pa še dajmo vse skupaj v časovne okvire:
7:40 štart pod Golovcem Galjevica
8:06 zajtrk
8:35 dojenje
8:40 kontrolna točka gostilna Daj Dam Livada
8:48 spanje pod jokajočimi vrbami
9:20 kontrolna točka Dolgi most
9:45 malica
10:00 dojenje
10:45 konec Koseški bajer
11:20 spanje (mami ne spi, samo Izak spi)
11:45 Prešernov trg

In kilometrina: okoli 15 km vse skupaj. Kaj pravite? Ni slabo za prvič.

Tako pa je izgledal žur na Prešernovem trgu, ko je sonce roso z rožic že dobro posušilo:

Na pediatrični

2008-05-08T14:53:00.017+02:00

Lepo sem dremal dopoldansko spanje, mami pa začne hitet: " Joj, pozabila sem! Pred 15 minutami bi že morala biti tam!" Na hitro naju uredi, me pograbi in že letiva do avta. Hitro speljeva, vendar se moraš po tem mestu pač prilagajat semaforjem in ostalim voznikom na cesti. Prideva do Pediatrične klinike, tam seveda ni nobenega parkirnega mesta, zato se malo voziva naokoli, da ga najdeva - na Trubarjevi.

Zamujala sva že 45 minut. Pohitiva do klinike in do recepcije, da me vpišejo. A so me že odpisali - list na katerem so imeli napisane naročene paciente je že romal v koš. Medicinska sestra je pobrskala po košu in ga na srečo našla in uredila vse potrebno. Počakala sva v čakalnici, da me pokličejo. Ta del je bil še najbolj zabaven: gledal sem otroke, velike, majhne, dvojčke, se z njimi pogovarjal, tudi študentka petega letnika medicine Ana je prišla mimo in sem se lahko igral z njenim stetoskopom - ampak gristi ga nisem smel. Pa tako se vedno veselim, da lahko sprobam svoje zobke.

Nato sva vstopila v ordinacijo na pogovor z zdravnico. Želela je vedeti vso mojo zdravstveno zgodovino, zraven pa dodala, da nas bodo kmalu vrgli ven iz te ordinacije. Pokesala sva se, da sva midva tukaj krivca, ker sva zamudila. Pa je rekla: "Nič zato, vse bomo danes opravili." Preselili smo se v drugo ordinacijo. Prijazna gospodična mi je na roko narisala pluse in minuse, vsakemu dodala kapljico iz različne stekleničke, nato pa v vsako malo zbodla. Ni bilo hudega!

Po petnajstih minutah sva bila zopet pri zdravnici. Ugotovila je, da pri meni kožni test na alergene ne deluje, ker je tudi kontrola (histamin) pokazala negativno. S tem testom so hoteli preveriti ali sem alergičen na gluten, mleko in jajca. Torej, spet nismo nič ugotovili. Ampak bodo naredili še krvne teste. Vrnila sva se k prijazni gospodični. Zdaj ni bila več tako prijazna, ker je vzela v roke iglo in mi z njo vrtala po roki, da je pritekla kri. 5 ml so je natočili v epruvetko. Auva, to pa boli!

Upam, da bodo ti testi res kaj pokazali, ker nazadnje (januarja) so bili negativni. Moja lička pa so še vedno preveč rdeča in pikasta. Mami se sprašuje, kako je mogoče, da imam alergijo, ker je nobeden v družini nima, ne po mamini, ne po atijevi strani. Zdaj pa sledi čakanje - tri dolge tedne, da bomo izvedeli, na kaj sem ali nisem alergičen.

Avdicija

2008-04-30T13:31:00.033+02:00

Zadnjič je k meni pristopila gospodična in vprašala, če bi prišel na casting za reklamo za plenice. Glede na to, da tisti dan še nisem imel čisto zabukiran, sem privolil.

Torej, pridem v agencijo, me oštevilčijo, povprašajo za ime, starost, težo, višino, tudi za številko čevljev ... (Naj povem, da imam trenutno številko copatkov 18-19). Ker pa je seveda bilo potrebno malo počakati, sem pojedel kosilo in debatiral s svojimi vrstniki o aktualnih problemih. Saj veste, vrtec ... pa to! Vmes še uspem izvedeti, da bo to reklama za plenice Pampers za ruski in arabski trg s francosko režiserko. Uh, še sreča, da znam arabsko!

Počasi sem le dočakal mojo številko - številko 80. Zdaj jih bom pa poskusil po rusko s svojim francoskim šarmom očarati! V studiu dobim na rito čisto tapravo Pampers plenico. Vzamem si par trenutkov, da pokoketiram z deklico, ki je ravno končala svoj nastop. Nato pa se postavim pred kamero in v angleščini povem: "Izak Cafnik, 8 months." (Sem že čisto internacionalen). Sedem na tla poleg lesenih kock, pripravljenih na igro. Najbolje sta se definitivno izkazali rumeni valj in zelena kocka. Zraven mene je prisedla gospodična, ki je bila, kakor jaz, na avdiciji, vendar za vlogo mamice. Malo sva se igrala, fant s kamero pa naju je posnel. Ja, če je potrebno samo igranje s kockami - to k sreči že obvladam.

Na koncu mi je gospodična asistentka pomagala, da se oblečem. Pozdravil sem vse kolege, ki so še čakali in skočil kar na mestni avtobus, ker je že pretil dež. Na poti do doma sem hitro zaspal, ker je trola ropotala, kot se za stare dizle spodobi (meni zelo domače).

Zdaj imam pa temo za sanjarjenje: pod palmo na zeleni oazi sredi puščave imam kamelo ... zraven pa še pamperske za do konca življenja! ;)

Rižev vafelj je zakon!

2008-04-26T16:11:00.005+02:00

Včerajšnje vreme

2008-04-23T13:15:00.024+02:00

Napoved za Slovenijo

Popoldne je bilo pretežno oblačno in deževno. Čez naše kraje se je premikala vremenska motnja - huda fronta, ki je prinesla dež, veter in slabo vreme. Najvišje včerajšnje temperature so bile med 36,5 in 37 stopinj Celzija.

Napoved za sosednje pokrajine

Povsod je prevladovalo oblačno, deževno in zelo nestanovitno vreme.

Vremenska slika

Pod spodnjo dlesnijo je majhen beli zobek, ki tvori območje nizkega zračnega pritiska z oslabljeno fronto. Z jugovzhodnimi vetrovi doteka nad spodnjo dlesnijo beli zobek številka 2.

Obeti

Naslednje dni bo delno jasno s suhim vremenom. Mogoče se bo pojavila kakšna krajevna ploha ali nevihta. Nasmeh bo odkrival dva bela zobka, spodjo enkico in dvojkico.

Prebudil se je rano, mali bosopet ...

2008-04-22T08:21:00.004+02:00

Toyota

2008-04-13T17:27:00.011+02:00

Hehe! Kdo pravi, da jaz ne znam voziti avtomobila? Dedek Zdravko ima namreč novi avto, pa mi je dal en krog. Zaenkrat sem vozil samo po garaži, ampak mi je bilo že to všeč, ker ima Toyota kup enih gumbkov v notranjosti. Hja, morda si pa tudi jaz kmalu omislim novo limuzino. Nič ni nemogoče ... Brrrm, brrrm!

I can't get no ...

2008-04-11T22:48:00.011+02:00

Satisfaction by Rolling Stones.

Statistika

2008-04-09T22:33:00.009+02:00

Samo, da navržem malo številk:

Pri 7. mesecih sem težak 7250 g in velik 68 cm.
Dobil sem 2. pik čebelice.
Denverjev test sem dobro opravil.

Pošiljam vam še 24.000 poljubčkov!

Zagovor

2008-04-08T23:38:00.018+02:00

Vem, da me še veliko let loči od takšnih zadev, pa vendar "zgodaj je treba začet." Bil sem na zagovoru doktorata, zdaj gospe doktorice znanosti Mojce na Fakulteti za farmacijo. Sicer nisem bil prisoten pri "pravem" zagovoru, da ne bi motil poteka. Prišel sem malo kasneje na zakusko, kjer so slavili doktorico. Jaz pa sem malo popestril dogajanje, ker sva z Mojco imela debato na temo razvoja peptidnih inhibitorjev lipaz in fosfolipaz z metodo bakteriofagnega prikaza.

PS: Če dobro pogledate sliko, lahko vidite tudi moj prvi zobek.

Tako se ti godi, če si že gospod doktor. Do tja je kar dolga pot. Sem pa spoznal gospodično, ki je na začetku študijske kariere - Tadejo. Njo sem obiskal v študentskem domu številka 14 v Rožni dolini. Ponudila se je, da bo moja varuška, če bo nuja. Juhuu, se že veselim, da bom prebival v študentu!

Še malo ...

2008-04-04T20:56:00.009+02:00

... pa jo bom mahnil v svet!

Na prvi spomladanski dan ...

2008-03-21T17:25:00.000+01:00

... je kot majhen beli zvonček pokukal na plan: prvi zobek!

Sobotni zmenek

2008-03-15T21:33:00.014+01:00

Po korenčkovem kosilu sva z mami odšla na sprehod. Bila sva na tržnici. In koga sva srečala? Lili in njeno mamico. Skupaj smo odšli v slaščičarno, da sva lahko z Lili malo počvekala.

PS: Z Lili sva se v resnici na skrivaj dogovorila, da se dobiva tam, tako, da mami nič ni vedela.

Novi jedilnik

2008-03-12T18:55:00.007+01:00

Na potovanju sem dopolnil svojih šest mesecev, zato ga imam danes: krompir na meniju! Skuhan in pretlačen. No, in ker je nekaj čisto novega zame, je vse drugo bolj zanimivo kot pa hrana. Ta leti na vse strani in jo najdeš vsepovsod, tudi v mojem nosu. Še sreča, da imam velik slinček z rokavi!

Grška misija

2008-03-11T22:37:00.040+01:00

Moje prvo potovanje. Bil sem v Grčiji!

Dan se je začel zgodaj. Z mamico in atijem smo se odpeljali na letališče na Dunaj. Celo pot sem pridno spal, zunaj pa je divjal snežni metež. Ampak smo vseeno prišli do Dunaja, lepo parkirali naš avto in odšli v letališko zgradbo. Poiskali smo družbo, s katero bomo leteli, ter oddali našo prtljago. Zraven je bil tudi moj avtosedež, da bo vožnja po Grčiji zame varna. Nato smo morali še čez kontrolo ročne prtljage, pa mimo vrat, kjer nas je čakal nekakšen avtobus in nas peljal po letališču do našega letala. Končno smo lahko sedli na letalo in vzleteli nad oblake. Malo me je dajal pritisk vzleta, ampak me je mami kar hitro umirila. Let je bil miren, vmes smo se malo previjali pa še malo zabavali z ostalimi potniki, predvsem z otroki. Pristanek mi ni bil všeč, ker je najbrž sprememba pritiska zaprla moja ušesa. Še sreča, da je bila mami znova uspešna in sem se hitro umiril. Sestop z letala in puh toplega zraka v obraz. Fantastično, sem si mislil, ne bo mi potrebno nositi zimske jakne. Pred izhodom iz letališča smo počakali še na prtljago, nato pa smo skočili na metro, da se popeljemo do centra Aten. Tam nas je pričakal naš prijatelj Christos. Z njim smo odšli po prometnih ulicah do njegovega stanovanja. Odpočili smo si in razkrili namen našega potovanja: Christosu smo podarili vino najstarejše trte na svetu, s certifikatom in podpisom marborskega župana. Christos je bil fasciniran! Seveda smo se odšli tudi pokazat, zdaj, ko smo v troje ...

Dva dni smo raziskovali Atene, nato smo se odpeljali na Peloponez, v Pirgos. Vožnja do tja je bila zelo naporna, trajala je štiri ure. Ampak je bilo vredno, videli smo mavrico, ki se dviguje in utone v morju. Zamikalo me je oditi tja, kjer je na koncu mavrice skriti zaklad, pa so mi pojasnili, da bi bilo predaleč. Drugič, sem si mislil!

V vasici Katakolo blizu Pirgosa se skriva Christosova domačija: vsa zelena, z nasadi trte in oljk, s pavi, goskami, pomarančevci, okoli pa velikanskimi palmami. Pravi rajski vrt ...

Zraven je obala Jonskega morja, kjer morje buči, valovi pa se lomijo in udarjajo ob ostre skale. Oči so se nam odpočile na zeleni barvi, ki je je v tem letnem času na pretek. Za vikend smo ostali tam, izkusili, kako je, če zvečer ni elektrike, kako lepo je sedeti ob kaminu, se pogovarjati ... In če se ti ne mudi nikamor, ker nimaš nujnih obveznosti in se lahko v miru sprehajaš po obali in med oljkami (saj ne, da se meni kdaj kam mudi; pravim za atija in mamico ...).

V Atene smo se vrnili na nedeljo in na sporedu je bil pravi pustni karneval. Odšli smo na ulice in med maskami plesali v ritmu plesne glasbe. Vsi so me občudovali, bil sem prava maska: na glavo sem dobil svetleče rožičke. Mimoidoči so se mi nasmihali, majhna deklica pa je prišla čisto do mene in mi dala poljubček! Tudi Grkinje padajo name! (Lili in Neža ne se jezit!) Naslednji dan je bil post, da se naši želodčki odpočijejo od vse zaužite hrane. Naredili smo majhen izlet na tretji atenski grič, kamor gredo atenci spuščat zmaje.

Sprehodili smo se mimo Akropole in se povzpeli do majhne pravoslavne cerkve. Vsi so me gledali in se mi nasmihali. Pravoslavni duhovnik pa mi je dal celo blagoslov, ko je izvedel, da mi je ime Izak, saj je tako ime tudi njegovemu sinu. Povzpeli smo se še višje, kjer je bilo veliko ljudi, na vrvicah pa so jim plapolali zmaji. Ob pravšnjem vetru je še naš zmaj poletel v višave. Hitro je minilo in bil je že čas kosila. Mi pa smo se morali počasi odpraviti na letališče, da ne zamudimo letala. A letalu se ni mudilo nikamor: imelo je kar pet ur zamude. Mene to sploh ni motilo: malo sem se igral, malo jedel, malo spal in že smo bili na letalu za Dunaj. Bolj je trpela mami, ki jo je že pošteno dajala lakota ...

Teh nekaj dni zdoma je bilo kar napornih, posebej za atija, saj me je ves čas pridno nosil v kengurujčku (moj voziček je namreč ostal doma). Bilo je tudi zelo poučno: spoznal sem skoraj vsa prevozna sredstva, bil v otroškem muzeju, se naučil nekaj grških besed in ugotovil, da bi morali Kalimero, muco tete Irene, pravzaprav klicati "Dobro jutro" - kar po grško pomeni njeno ime. Skratka - naša misija v južne kraje je bila uspešno opravljena! Naslednjič grem pa v Afriko!

Prva čebelica

2008-02-28T10:16:00.014+01:00

Pet mesecev in tri tedne: 6700 g in 66,5 cm. Pri pediatrinji so me lepo sprejeli. Medicinske sestre so mi rekle "O, Izak, ti lepotec!" Vsem sem se smejal, bil sem dobre volje. Še tista pikica v moje stegno je šla neopazno mimo mene. To je bilo moje prvo cepljenje proti otroškim nalezljivim boleznim s tromesečno zamudo. Spet sem dobil nekaj kremic za mojo kožo in napotnico za alergologa za kožne teste. Naslednja postaja je bilo peto nadstropje zdravstvenega doma: laboratorij. Sedel sem mamici na kolenih in spet me je nekaj pičilo ... v prst! Ni bilo hudega, sem spet junaško, brez solz in joka prenesel. Vsi so se čudili. Vzeli so mi malo krvi, da so naredili hemogram. Nato sem popil še malo mlekca pri mamici in smo odšli proti domu. Vmes je še mami čvekala z Barbaro, jaz sem pa sladko zaspal do doma ...

Obisk iz vesolja

2008-02-20T23:20:00.003+01:00

Bip ... bip ... bip!

Poročilo

2008-02-20T21:20:00.007+01:00

O spanju seveda. Začne se ob 19. uri: Najprej se igram, mami mi prebere slikanico, me okopa, namaže s kremo in obleče v spalno opravo. To je v spalni žakelj. Potem greva v spalnico, kjer je zatemnjena lučka, mami mi prebere pravljico za lahko noč, jaz se pa napijem sladkega mlekca, poslušam zvezdico Zaspanko in njeno uspavanko in padem v sanje. Mami mora nekaj minut počakati, da padem v trden spanec in me nežno položiti v posteljico. To je bil prvi del.

Nadaljevanje je pa takšno: zbudim se okoli 23. ali 24. ure in bi rad sesal. Mami vstane, dobim mlekca in na rokah zaspim. Nežno me položi v posteljico, ampak jaz to začutim in se hitro zbudim. Mami me da na ramo, da zaspim nazaj. Včasih uspe, včasih pa ne. Potem traja pol ure ali še več, da me zopet uspešno položi nazaj v posteljico in spim mogoče dve uri. Potem pa znova spet.
Mami hodi po svetu kot mesečnik, atija pa samo včasih prebudim, ko sem sredi noči glasen in nočem zaspat. Jaz že vem, kaj si želim: mamico zraven sebe in to vedno. In pika!

Varuška

2008-02-16T22:32:00.004+01:00

Danes sta mami in ati odšla na premiero filma Tea, mene pa sta dala moji novi varuški. Vse se je odvijalo zelo hitro. Mami me je vzela iz vozička, kjer sem spal popoldansko spanje, zapakirala moje stvari v nahrbtnik in smo se odpeljali do strica Alana. Stric me je dobil v roke, mami mu je dala nekaj napotkov, jaz sem dobil poljubček in: "Izak, priden bodi. Pa, pa!" Do tu je bilo še vse v najlepšem redu.
Stric mi je razkazal celo stanovanje, skupaj sva se igrala, dovolil mi je celo gledati televizijo. Potem pa sem si zaželel mamice in atija. Začel sem ju glasno klicati in klicati. Njiju pa od nikoder. Ni in ni ju bilo, jaz pa jokal in jokal uro in pol. Stric se mi je za nekaj časa pridružil in sva ju skupaj klicala. Nato mi je stric dal moj zimski pajacek, katerega vonj mi je bil znan in zato sem se malo umiril. A že čez pet minut je bila na vratih mamica. Joj, kako sem se je razveselil. Podaril sem ji najlepši nasmešek in se stisnil k njej. Za njo je prišel tudi ati in spet je bilo veselo. Dovolili so mi bedeti do devetih zvečer. To pa tudi ni tako slabo. Stric Alan pa je rekel, da bo še varuška, če bo potrebno.

Čista petka

2008-02-07T12:08:00.006+01:00

Za Izakov jeziček!