Tortelin

Postal sem član društva pravih tortelinov (na sliki s starejšimi člani). Prišla je torta z eno svečko, ki je čakala, da jo upihnem in si zaželim ves svet in še kaj.

Prava domača, iz biskvita, polnjena s sadjem in smetano, čez pa še več smetane in velik napis: "IZAK". Ob prihodu mi je zapela "Vse najboljše!" in toplo zasijala. Moja naloga je bila: upihniti tisto majhno plamentečo paličico na sredini. K sreči sem imel pomagače, ki so se tako kot jaz, borili s plamenčkom. Prvi tak je bil veterc, ta je že dobro izurjen pri tem početju. Si vzame malo zaleta skozi češnjevo krošnjo in že ga ni bilo več. Malo manj od vetra sta izurjena Ema in Janej, ampak sta se vseeno dobro kosala z njim. Ta plamenček jima pravzaprav ni delal težav.

Težava nastane potem, ko dobiš krožnik z velikim kosom torte in moraš celega pojesti. Jaz sem se tej dobroti odrekel v dobro drugim in sem raje grizljal orehove rogljičke. Še sam sem se odtihotapil do škatle, jo odprl, si postregel in zbežal z enim kosom v ustih in drugim v roki. To me je tako zelo zabavalo, da sem kar večkrat ponovil. Mami se to sploh ni zdelo smešno. Urška pa me je branila in rekla, da lahko, ker imam danes rojstni dan.

Kako je prima, če imaš kakšen tak dan, kot je rojstni dan!